Celovito poročanje v javnem sektorju. Realnost ali še utopija?

Organizacije javnega sektorja so ključne za zagotavljanje trajnostnega razvoja družbe. Vsak vidik njihovega delovanja – od izobraževanja, okoljskih storitev, zdravstva, raziskovanja in znanosti…. izrazito vpliva na kakovost življenja širše družbe.

Javni sektor razvitih držav, kamor naj bi sodila tudi Slovenija, je v zadnjih letih vse bolj vključen v procese organizacijskih sprememb, ki naj bi dokazovale učinkovito porabo javnih sredstev, izpolnjevanje poslanstva, približevanje potrebam uporabnikov njihovih storitev, zagotavljanje večje transparentnosti delovanja, fleksibilnost in vključevanje deležnikov. Poleg klasičnih računovodskih orodij, ki dokazujejo utemeljeno porabo javnih sredstev, organizacije javnega sektorja vse več pozornosti namenjajo tudi poročanju o tem, do katere mere delujejo koherentno s svojim poslanstvom. Slednje je nemogoče dokazovati zgolj s finančnimi kazalniki delovanja oziroma s pripravo klasičnih letnih poročil. Uvedba trajnostnega poročanja je bil sicer eden od možnih odgovorov na nove izzive javnega sektorja, vendar pa zgolj trajnostno poročanje ne more zadosti pričakovanjem odgovornega poročanja, ki ga od javnega sektorja pričakuje širok spekter njihovih deležniških skupin. Te med drugim potrebujejo oziroma pričakujejo ne samo poročanje o finančnih vidikih delovanja posamezne organizacije javnega sektorja, temveč tudi poročanje o njihovem razvoju, strategijah in načrtih, strateških zavezništvih, upravljanju, povezovanju…. Na podlagi tovrstnih pričakovanj deležnikov je nastala globalna pobuda za celovito poročanje (Integrated Reporting), ki se vse bolj uveljavlja tudi v javnem sektorju. Celovito poročanje namreč omogoča, da deležnikom podajamo informacije o različnih oprijemljivih in neoprijemljivih sredstvih (tangibles in intangibles assets), s katerimi razpolaga in upravlja posamezna organizacija javnega sektorja. Kot je že uveljavljeno v organizacijah korporativnega sveta, ki so stopile na pot celovitega poročanja, mora ravno javni sektor v svojih poročilih ovrednotiti tudi ta tako imenovana neoprijemljiva sredstva, s katerimi za družbo primarno ustvarja dodano vrednost. Ta neoprijemljiva sredstva se večinoma nanašajo na človeški kapital, usposobljenost in kvalificiranost zaposlenih, organizacijski kapital, s katerim vrednotimo znanja in veščine, ki so institucionalizirana znotraj organizacije in se nanašajo predvsem na upravljavske procese v organizaciji, organizacijsko kulturo, ugled, fleksibilnost… ter družbeni ali medosebni kapital, ki primarno opredeljuje kakovost odnosov med organizacijo in njenimi deležniki.

Živimo v času, ko se poraja vse več konfliktov med javnim in zasebnim sektorjem, ki, vsaj po mnenju zasebnega, predstavlja zgolj prevelikega porabnika proračunskih sredstev. Zato celovito poročanje ni zgolj orodje, je pot celovitega razmišljanja v organizacijah javnega sektorja, s katerim lahko svojim deležnikom utemeljeno in osmišljeno poročajo o vrednostih, ki jih ustvarjajo za kakovostnejše življenje družbe.

 



Dodaj odgovor